Usoda
Usoda
Vsakemu bitju je nekaj usojeno: tisto, zaradi česar je prišel na svet. Slehernemu posamezniku so že ob rojstvu usojene določene stvari: njegova usoda ima opraviti z njegovimi ambicijami, z njegovimi predstavami o življenju in z njegovo predusodo, toda usoda ni omejena le na to. V življenju je dovoljeno sanjati in če so te sanje, ki jim sledimo, uresničljive in ne zgolj iluzija, imajo moč transformacije: kadar sledimo svojemu idealu, ta lahko spremeni potek življenja.
Ločimo med individualno, družinsko, skupinsko in kolektivno usodo.
INDIVIDUALNA USODA je tista, s katero se rodi vsako človeško bitje in je povezana z usodo njegovega Orija. Zakaj se rodimo v določeno družino in deželo, zakaj postanemo učitelji, zdravniki ali drugo? Zakaj so nekateri moški, drugi ženske? Zakaj nekateri obogatijo, drugi pa se vdajajo siromaštvu? Zakaj smo verni ali brezbožni, častilci ali svečeniki? Vse to tvori del individualne usode posameznika. Naša usoda ni vedno odgovorna za smolo v našem življenju; pomanjkanje poguma, vztrajnosti, modrosti, discipline in odgovornosti ter prisotnost neumnosti in trmoglavosti zagotovo spremenijo naše življenjske poti.
DRUŽINSKA USODA – obstaja usoda, ki je skupna članom določene družine. Zelo verjetno je, da imajo znotraj določene družinske celice nekateri travme, medtem ko v drugem družinskem jedru temu ni tako. Zaradi tega je pomembno, da poznamo svoje družinsko poreklo, kajti od svojih prednikov podedujemo veliko več kot le gene. Kult oriš nas okrepi, da zmanjšamo pogubne vplive svojih prednikov in da razvijamo njihove vrline.
SKUPINSKA USODA – vsa človeška bitja vzpostavljajo odnose in se povezujejo v skupine, kjer delujejo kot skupek in stremijo k ciljem, ki so lastni slehernemu v skupini. Ori primora vsakega posameznika, da se povezuje v različne skupine in da živi v skupini z drugimi ljudmi: to je potreba vsakega izmed nas. Skupinsko usodo vodi in usmerja dogodek, ki ustvari sinhronizacijo med individualnimi usodami različnih posameznikov: tako lahko določena skupina utrpi nesrečo ali pa kot skupina nekaj doseže, od trenutka prvotne pobude naprej, ki je konstrukt prizadevanj vsakogar iz skupine.
KOLEKTIVNA USODA zaobjame posameznike, družine in celotne skupine. Na primer, vsi prebivalci določene dežele delijo istega predsednika. Kolektivna usoda je tista, ki se dogaja vsem istočasno: kadar ne dežuje, ne dežuje na nikogar.
Posameznikovo usodo zaznamujejo individualni, družinski, skupinski in kolektivni vidiki. Toda dejstvo, da je osebi nekaj usojeno, še ne pomeni, da se bo njena usoda uresničila. Lahko se zgodi, denimo, da je določena oseba bolj ali manj inteligentna, bolj ali manj delovna, bolj ali manj potrpežljiva in prav ti dejavniki pripomorejo k njenemu uspehu ali polomu. Zato je bolj primerno govoriti o »predusodi«.
Imenujemo jo tudi usoda predusode, kajti njena izpolnitev je odvisna od različnih dejavnikov. Usoda ni abstraktna: je skupek prizadevanj in dejanj, ki jih je treba uresničiti v življenju, zaslug, potrpežljivosti, strateških sposobnosti, posameznikovih prednikov in celo njegovega ašeja, življenjske moči, ki je lahko velika, majhna ali celo nezadostna, da bi svojo usodo lahko dosegel v popolnosti. Vsi smo obdarjeni s talenti, toda vsak ga ne zmore odkriti, razviti in izkoristiti, da bi uresničil potenciale svojega ašeja, pa najsi bo ta velik ali majhen. Da bi zadeli na loteriji, je najprej treba vplačati listek: zmagovalna kombinacija sama po sebi ne zadostuje.
V povezavi z usodo velja omeniti, da nam kult čaščenja Ifa pokaže, da moramo sami v sebi najti modrost in potrebne vrednote, s katerimi bi dosegli svoje lastne cilje. Prav tako moramo poiskati in razviti tudi svoje talente.
Čustvena nestabilnost
Je prva težava, na katero naletimo v povezavi z usodo.
Človekov um, spomin, zaznavanje, intelektualna kapaciteta, čustva in razum so nestanovitni. So tako nestabilni, da je domala nemogoče doseči, da bi jih uskladili in takšne tudi ohranjali 10, 20 let; isti razum, isti cilj, isto mero vztrajnosti in delovne vneme, isti fokus. To je zelo težko, kajti obstajajo notranje in zunanje turbulence, ki vplivajo na izvorno predusodo, in skušajo človeka speljati z njegove življenjske poti ter velikokrat prav to tudi dosežejo – navadno se te turbulence porajajo znotraj družine, skupine prijateljev ali okolja. Zatečemo se lahko k Ifa – bodisi prek iniciacije, bodisi prek duhovne usmeritve – da odkrijemo načine, s katerimi bi premagali tovrstne ovire.
Ko govorimo o predusodi, mora vsak prispevati svoj delež.
Predpostavimo, da je bilo določeni osebi predusojeno doživeti veliko ljubezen. Toda le kako naj sreča ljubezen svojega življenja, ko pa nikdar ne odide iz hiše in ne dovoli, da bi se ji kdorkoli približal? Le kako naj človek, ki je zoprn, prevzeten in neuravnovešen, ohrani svoj partnerski odnos? Kako rešiti to uganko? V tem primeru je njegova energija okrnjena in njegovo osebno življenje popolnoma zavrto, kajti ta človek je opustil pomembne dejavnike svojega življenja, ki bi lahko omogočili uresničitev njegove predusode.
Popolnoma enako se dogaja na področju financ: številnim ljudem, ki se rodijo, je predusojeno biti bogati, toda njihova drža je s tem povsem neskladna. Na primer, če bi nek trgovec želel pretkano izkoristiti nekoga, mu bo to uspelo enkrat, največ dvakrat, nato bi moral za svoje poslovanje poiskati koga drugega. Sčasoma bi pričel izgubljati stranke in propadel bi, kajti pretkanost se prezira. Se je rodil s smolo? Mu je smola usojena? Ni nujno. Njegov slab značaj in dejanja bi negativno posegla v njegovo sicer uspešno usodo. Filozofija oriš zavrača pretkanost in spodbuja inteligentnost, koherentnost in zdrav razum.
Ne smemo dopustiti, da bi »fenomen usode« zamenjal našo odgovornost, razsodnost, dostojanstvo, prizadevanja in zdrav razum. Znebiti se je treba zmotnega mišljenja, da je usoda čudodelna: nihče ni zmagovalec, ker ima zgolj srečo. Napačno je mnenje, da nekdo dosega uspehe, ker se je rodil pod srečno zvezdo, in obratno, da nekdo niza neuspehe, ker ima smolo, ker je takšna njegova usoda ali ker je Bog pač tako hotel. To ne obstaja.
Uresničitev usode ni zgolj vprašanje sreče ali smole, oziroma, preproste igre med dobrim in zlim: kar nam je naša usoda naklonila, se najlažje zgodi, če jo materializiramo skozi svoja dejanja, dostojanstveno in odgovorno.
Usoda se manifestira na podlagi predobstoječega. Človekov značaj, prizadevanja, dostojanstvo, odgovornost, razsodnost, zdrav razum, vztrajnost in smelost pripomorejo, da se njegova usoda uresniči. Človek pa lahko svojo usodo tudi spremeni: ko doda duhovnost, oziroma, ko se hkrati posveča tudi duhovnosti, se vse, kar je povezano z njegovo usodo, le še izboljša. To pa so eni najpomembnejših razlogov za iniciacijo v orišo Ifa.
Usoda ima precej opraviti s človekovimi dejanji.
Bolj ko častilec oriš razume pomembnost dejanj in drže, ki jo zavzema v svojem življenju, bolj mu bo usoda, po kateri hrepeni, naklonjena. Zmotno je reči, da ima neka oseba srečo, saj je to ponižujoče do njenih prizadevanj. Sreča je nepogrešljiva za obstoj, toda imeti srečo pri svojem delu, je vprašanje zaslug. Kadar ima določen človek blagoslovljeno usodo, ta izpopolni in izboljša njegova prizadevanja.
Beseda àwùre označuje magijo, ki pritegne poklicni in denarni napredek. Da pa bi ta magija učinkovala, je pomembno, da je tisti, ki se je poslužuje, prizadeven, predan in ljubezniv. Navedeni primer prikazuje, da oseba ali razume, da je treba nekaj storiti, da bi nekaj imela, ali pa ne bo imela ničesar.
Pomembno je, da nismo brez usmeritve, pomembno je, da posedujemo lastnosti, katerih večina ne: vztrajnost, zaupanje in osredotočenost na svoj ideal. Veliko ljudi ni osrediščenih, oddaljeni so od svojega Orija ter namenov te oriše; oddaljeni od svoje usode.
Resnici na ljubo, ni skrivnosti, kar zadeva vprašanje zaslug. Na dan, ko bo človek doumel pomembnost zaslug in ko se bo odrekel ugodju poznanega, bo zmožen razrešiti dobršen del svojih težav. Dandanes je usoda občutljiva tema, kajti izraz »usoda« je stereotipiziran in se nanaša na »gotovo«, na »dokončno«, ki pa vodi v udobje in pasivnost.
Vir: z dovoljenjem Bàbá Kinga – avtorja povzeto po:
Síkírù, S. (2011). Destino. Revista Ifá, 6-7. Prevod: M. Mesesnel.