Predniki

Nekega dne je šel nekdo na duhovno usmeritev, da bi izvedel, kaj narediti, da bo njegovo življenje boljše. Svetovano mu je bilo, naj daruje svojim prednikom, da ga bodo predniki gledali skozi blagoslovljene oči. Storil je tako in sprejel blagoslov svojih prednikov.

Čaščenje prednikov je eden najboljših receptov, saj z njihovo pomočjo najdemo rešitve za svoje težave.

Naša povezava z našimi predniki je tako zelo intimna, da po tradiciji Jorubi mrtve pokopljejo doma, ne na pokopališču. Na ta način lahko vsako jutro rečejo svojim prednikom »dobro jutro«, zvečer pa »lahko noč«. Lahko posedajo na njihovem grobu, jočejo ali se smejijo, ker smrt ne ločuje od življenja. Je le prehod v drugo življenje.

Zato, če imamo nekoga radi, mu rečemo »Ódàbọ̀«, kar pomeni »Nasvidenje, do prihodnjič«, pa naj se to zgodi v sanjah, v domišljiji, skozi občutek, da smo izgubili nekoga, ki ga ljubimo, ali s čaščenjem svojih prednikov.

Za nas smrt ne naredi konca ničemur. Smrt je le nov začetek. Možnost roditi se znova. V okviru predništva poznamo ženske (Gelede) in moške (Egungun) prednike.

Prva stvar, ki jo moramo spoznati, je koncept smrti. Ta se v jorubskem jeziku imenuje íkú. Izraz kú pomeni umreti. Smrt je proces selitve iz enega sveta v drugi svet. Če ne priznavamo obstoja smrti, ne moremo biti osvobojeni njene preteče nevarnosti. Smo pri najbolj zanimivi točki: v afriškem svetu smrt slavijo, je ne objokujejo. Na ta način sprejmejo življenjsko realnost. Smrt je pojmovana na dva načina: bodisi gre za družbeno sprejeto smrt, kar pomeni, da nekdo izgubil življenje v poznih letih svojega življenja, bodisi gre za družbeno nesprejeto smrt, ko govorimo o tragični, nepričakovani smrti mladega človeka. Smrti slednjih je nepričakovana – v mladih letih, ti ljudje večinoma pripadajo energiji, ki se imenuje àbíkú, rojen za prezgodnjo smrt. Tudi to je razlog, da častimo prednike, da se izognemo možnosti, da bi umrli prezgodaj, ko še nismo doživeli svoje usode v celoti.

Obstajata dve ravni predništva, pa najsi gre za moške ali ženske prednike, in sicer: častitljivi in nečastitljivi predniki.

Ni vsak, ki umre, primeren za častitljivega prednika. Da bi nekoga posmrtno častili kot prednika, mora ta oseba v času svojega življenja doseči določeno raven bivanja in obstoja. Oseba, ki doseže neko določeno stopnjo evolucije, medtem ko je bila še živa, ko umre, praktično izgubi svojo družinsko povezavo, in je splošno čaščena kot prednik. Predstavlja vrata med svetom živih in svetom mrtvih.

To pomeni, da naše vedenje v času življenja odloča, kako bomo čaščeni po smrti. Po smrti takšne osebe se naredi invokacijo in se pravzaprav materializira njena energija, ki služi kot prenašalec sporočil za vse ljudi.

Naš značaj je tisti, ki odloča o tem, kako bomo družbeno sprejeti za časa življenja in kako bomo družbeno sprejeti, ko umremo. Naša priložnost, da si zagotovimo dobro reinkarnacijo in dobro evolucijo v naslednjem življenju, se začenja v tem trenutku.

Predniki simbolizirajo skupnost in izgradnjo. So simbol miru in harmonije.
Invociramo jih, da razumemo usmeritev v svojem življenju, da se borijo za nas, za naše interese.
Prednike obenem prizivamo, da nas usmerjajo. Vprašamo jih, kateri je najlažji način, da se rešimo svojih težav.

Tako moški kot ženski predniki so predstavljeni in se manifestirajo prek obrednega oblačila, ki ga uporabi svečenik kot posrednik.

Za začetek je dovolj, če svojim prednikom preprosto izrazimo prošnjo za dobrobiti v življenju, v maternem jeziku, na svoj način ali preprosto kakorkoli želimo. Kadar pa želimo s pomočjo prednikov doseči korenito spremembo v življenju, gremo k svečeniku, ki je posvečen v to energijo.

Čaščenje prednikov je še posebej pomembno, ko opazimo, da se ponavlja zgodovina: ista bolezen, iste navade v družini. S čaščenjem prednikov lahko izbrišemo težavo, ki so jo imele predhodne generacije in preprečimo, da bi se prenesla na prihodnje.

Čaščenje prednikov je preveč duhovna energija, da bi jo uvrščali med religije.

Obstajata dva načina, na katera lahko častimo svoje prednike, dva načina za invokacijo njihovega blagoslova, in sicer:

– lahko jim nekaj darujemo – najbolje je, da jim darujemo tisto, kar so imeli najraje za časa življenja;
– lahko doma pripravimo večerjo za skupino ljudi, ki jo posvetimo predniku v znak njegovega čaščenja – tovrsten obred se imenuje sara za prednike.

Osnovni način čaščenja je tudi, da očistimo grobove, da prižgemo sveče. Zelo pomembno je, da redno hodimo na grobove in se s predniki pogovarjamo. Pomembna je verbalna komunikacija.

Ločujemo med fizično-biološko genetiko in astralno, duhovno genetiko. Otrok ob rojstvu prinese na svet fizično-biološko genetiko svoje družine, mrtvi predniki pa imajo močan vpliv na astralno, duhovno genetsko linijo vseh, ki so še živi.

Prednike častimo tudi za to, da smo bolj v harmoniji, da očistimo svoje življenje vseh turbulenc. Vedno smo v stiku z vsemi predniki, ker verjamemo, da je sedanjost samo nadaljevanje naše preteklosti. In sedanji trenutek je predhodnik prihodnosti.

Ni pomembno, v kolikor ne vemo, kje so pokopani naši predniki. Duhovna, astralna ter fizično-biološka genetika je shranjena v našem telesu, je vedno z nami. Zato lahko vedno na svoj način molimo za svoje prednike. Z molitvijo je mišljeno, da izrazimo, kaj od njih želimo: lahko jih prosimo za napredek, za zdravje, za denar, za srečo. Zato vedno, ko se obračamo na naše prednike, rečemo: »Vi ste tisti, ki ste dejali, da bo moje življenje sladko, vnesite v moje življenje sladkost tega planeta.«.

Včasih svetujemo svojim klientom, naj gredo v cerkev, kateri pripadajo, in tam molijo za svoje prednike. Edino, kar je pri čaščenju prednikov prepovedano, je, da ne naredimo ničesar. Da se jih ne spomnimo, da jih ničesar ne prosimo.