Duhovna skupnost Oriš – energij narave

Korenine skupnosti

Zgodovina družine Sàlámì

Iz družine Sàlámì izvira Bàbá King, duhovni oče naše skupnosti, ustanovitelj templja Oduduva.

Njegova mati Àlàkẹ́ se je rodila v družino svečenikov oriš. Njena mati Kẹ́yìndé Ẹnioṣó je bila zelo poznana svečenica in ustanoviteljica templja Ọmọlú Burùkú v Kénta Okebodèju v Abéòkútaju. Njen dedek je bil svečenik Ògbóni.

Po očetovi strani je bil njegov dedek Sàlàkọ́ Sàlámì babalavo. Oče matere njegovega očeta pa je bil olúwo, še dandanes popularno imenovan Olúwo Ìmọ̀. Bil je močan duhovni vodja, ki se ga več kot 200 let po njegovem rojstvu še vedno spominjajo, saj je bil odgovoren za družbeno dobrobit skupnosti.

S kombinacijo duhovnih poslanstev njegovih prednikov po obeh straneh je bil tudi Bàbá King rojen, da postane zdravilec, svečenik.
Vedeli so, da je nasledil del duhovnih vplivov prednikov, zato je že od ranega otroštva na posvetitvah spremljal svoje starše, tete in strice, da je čim bolje spoznal filozofijo oriš.

V njegovi predusodi je poslanstvo zdravilca in svečenika, v smislu početi stvari, ki jih drugi ne bodo počeli. S svojo zahodno izobrazbo je uspel razširiti filozofijo oriš tudi v akademske kroge. To je izvor njegovega poslanstva – nadaljevati to, kar so začeli njegovi predniki.

V znak njegovega duhovnega priznanja ga v mestu Abéòkúta nazivajo Bàbá Ẹgbẹ́ vseh babalavov, častilcev oriš, svečenikov in svečenic oriš.
Tudi njegovi otroci imajo poslanstvo zdraviti, zato jih opogumlja k študiju medicine. Vsi pač ne bodo svečeniki, še vedno pa lahko izpolnjujejo poslanstvo družine, ki je zdraviti – s pomočjo duhovnosti ali drugih vrst terapij.

orisa.si nigeria2 omolu c
babaloriša

Zgodovina templja Oduduwa v brazilskem mestu Mongaguá (Oduduwa Templo dos Orixás)

Zgodovina templja Oduduwa v Braziliji se je začela pred tridesetimi leti. Ko Bàbá King prišel v Brazilijo, je bila to priložnost, da zaživi v Zahodnem svetu. Izbiral je med Veliko Britanijo in ZDA, vendar ga je pot zanesla v Brazilijo, ker mu je nekdo povedal, da imajo tam veliko privržencev oriš in da je tam jorubska kultura zelo dejavna. Prišel je študirat, diplomiral, magistriral in doktoriral na področju poslovnega upravljanja in sociologije. Postopoma je na univerzi začel poučevati jorubski jezik in kulturo za raziskovalce in ljubitelje oriš. Iz jorubskega jezika in kulture so se lahko veliko naučili o filozofiji oriš, predvsem misliti po jorubsko.
Vzporedno je začel ljudi poučevati divinacijo. V Braziliji ti nauki niso bili dobro strukturirani, ker je vladalo prepričanje, da ne moreš učiti divinacije Ifa s 16 kavriji na akademski način. Mislili so, da je to nekaj zasebnega, da se lahko tega učijo samo v templju. Tako je z odprtjem kulturnega centra Centro Cultural Oduduwa začel poučevati ljudi izven akademskih krogov. Bàbá Kinga so zato zelo kritizirali in napadli, vendar to ni nikoli ogrožalo uspeha njegovega centra.
Na prvem predavanju je imel le dve študentki! Od 30 stolov v razredu je bilo 28 praznih. Ampak on je vztrajal in nadaljeval. Tečaj je trajal štiri mesece, dvakrat na teden. Po končanem prvem tečaju je Bàbá nadaljeval in postopoma se je število študentov povečalo do trenutka, ko ni bilo dovolj sedežev za vse zainteresirane.
Pojavila se je potreba, da ponovno uvede iniciacije v orišo Ifa v Braziliji, a Brazilija nima svojih babalavov – morda so jih imeli v preteklosti, tedaj pa jih ni bilo.

Še pred to odločitvijo je Bàbá King nekatere Brazilce peljal v Nigerijo na iniciacijo v orišo Ifa, ki jo je izvajal sedaj pokojni svečenik Bàbáláwo Fábùnmi, ter na iniciacijo v oriše, ki jih je izvajala sedaj pokojna svečenica Ìyá Àṣàbí Òbímọnúrẹ̀, v hiši njegove matere. Tako je zasadil prvo seme svojega življenjskega poslanstva kot svečenik. Nato je povabil babalava Fábùnmija in svečenico oriš Òbímọnúrẹ̀ v Brazilijo, kjer sta izvajala iniciacije.

V jorubski kulturi velja, da nihče ni mojster nad mojstri, nihče ne more storiti vsega sam. Zato je ne glede na to, da je sam svečenik oriš, povabil svečenico oriš Òbímọnúrẹ̀. Svečenik v Nigeriji vselej deluje s svojim svečenikom. Enako je storil v Braziliji in s tem postavil zelo trdne in verodostojne temelje. Prvič, ko sta prišla, so naredili samo pet iniciacij, a je to obvezalo Bàbá Kinga, da ju je naslednje leto spet povabil, da bi lahko ti iniciirani imeli festival Ifa.
Postopoma so rasli, s tem pa tudi potreba po templju.
Bàbá King je kupil 6 hektarov zemljišča v gozdu, 70 kilometrov iz São Paula, in začel graditi tempelj. Toda v nekem trenutku ni prenesel pritiska, pod kakršnim so bili svečeniki … Obstaja veliko nezvestih ljudi, pomanjkanje predanosti … Ne glede na svojo predanost je vzporedno zanikal svoje poslanstvo. Vse je počel z manj predanosti kot bi moral, nekako amatersko v smislu prostora.

Ni želel nositi te odgovornosti, ker je spoznal, da je realnost v Zahodnem svetu, ko govorimo o veri, zaobljubi ali filozofiji, precej drugačna kot v Afriki. Opazil je, da za ljudi ni svečenik, ampak zdravilo v sili, za uporabo, ko so čutili bolečino …

V njegovi kulturi nimajo bivših mojstrov, bivših svečenikov … Na Zahodu pa se ljudje iniciirajo, nato pa ti obrnejo hrbet. To so razlogi, da je čutil odpor, zato ni mogel dokončati gradnje na zemljišču, ki ga je kupil, in počasi je opustil to idejo.
Delal je v svoji pisarni kot svečenik in izvajal obrede v domovih klientov …
Pozneje je najel hišo na ulici Rua São Bartolomeu v São Paulu, da bi imel prostor za svoje oltarje. Potem je začel uporabljati isti prostor za izvajanje obredov, iniciacij … Ta prostor je bil sprva mišljen zanj, za njegovo družino, ker pa je energija oriš močnejša od njegove, je bil prisiljen, da hišo odpre tudi za druge. Ne glede na to, kako majhna je bila, je bila vselej dovolj velika za vse. Uporabljal jo je vrsto let in se istočasno skrival, bojkotiral svoje poslanstvo, odgovornost, svoj um in smisel …
Po 18-ih letih je to razdvojenost med seliti se v tempelj ali ne, graditi ali ne graditi zaključila težava s sosedom. Sosed je bil vselej dober z njim, psihiater, prijazen človek. Nekega dne pa je Bàbá King priredil duhovno srečanje za 140 ljudi, v tej majhni hiši, ki je bila tempelj, in sosed se je ob 15.00h popoldne pritožil zaradi hrupa. Namesto, da bi se pogovoril z Bàbá Kingom, je poklical policijo. Policija je prišla, mu pojasnila situacijo in nekaj članov so odpeljali na postajo, da pripravijo poročilo.
Ko so ljudje prišli nazaj s policijske postaje, ga je sosed poklical in se opravičil.

Bàbá King je tedaj dejal svojim ljudem, da je napočil čas, da gredo stran od tam. Čas tam je potekel. To je bila Bàbá Kingova razlaga situacije. On ni bil besen na soseda, ker je vedel, da mu je sosed naredil uslugo.
Takoj naslednji dan se je začelo iskanje zemljišča. Ena od možnosti je bila, da bi našli nekaj v São Paulu, vendar je bilo predrago. Sam ni želel iti nazaj v gozd, kjer je že zgradil dve hiši, ker je bil to preveč dolgočasen kraj za stranke, ni bilo dostopa do trgovine, restavracije, nobene možnosti za gibaje po okolici … Za mestne ljudi to ni bil kraj za bivanje. Zato se je odločil za morje.
Na srečo je našel zemljišče v mestu Mongaguá, 2900 kvadratnih metrov zemljišča, tik pred morjem, ki je bilo seveda drago, sam pa ni imel zadosti denarja za nakup.

Vedel je, da je treba oditi iz São Paula, zato je podpisal predpogodbo.
O tem je govoril z Manuelom, svojo stranko in prijateljem iz Španije, ki je bil z njim na posvetitvah v Nigeriji, ga obiskoval v São Paulu … Manuel se je ponudil, da plača zemljo.

In Bàbá King je končno lahko nadaljeval s svojim poslanstvom. Tempelj v Mongaguáju je bil izgrajen leta 2004 in vse aktivnosti so preselili tja.
Po nekaj letih se je obisk templja tako povečal, da je tempelj postal premajhen za vse ljudi.

Bàbá King je kupil še del zemljišča ob obstoječem in danes se tempelj bohoti na zemljišču, velikem 6300 kvadratnih metrov. Drugi del templja je bil uradno odprt leta 2008.
Umetniški del znotraj templja in na zunanjih stenah ograje sta v letih 2010/2011 oblikovala znana umetnika iz nigerijskega Oṣogboja, mojster Chief Adébísí Àkànjí in njegov sin, mojster Chief Adéṣíṣà Nurudeen Adébísí.
Število častilcev še vedno narašča, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo treba tempelj znova povečati.

Zgodovina templja Oduduva v nigerijskem mestu Abéòkúta (Centre of Yoruba Traditional Culture)

Tempelj v nigerijskem mestu Abéòkúta je le nadaljevanje Bàbá Kingovega poslanstva. Imeti poslanstvo pa pomeni narediti vse, kar zmoremo in na kar lahko vplivamo.

Tempelj v Abéòkútaju je nastal že mnogo pred njegovo izgradnjo. Prvi korak k temu je bil storjen s prvo skupino ljudi, ki jih je Bàbá King pred 29 leti pripeljal v Nigerijo na iniciacije v orišo Ifa in druge oriše.
Ko je Bàbá King končal prvi del templja v Mongaguáju, je spoznal, da je treba dati nekaj nazaj Afriki. Ker je Afrika tista, ki mu je dala najbolj pomembno stvar, ki jo nekdo lahko ima v življenju – prestiž in spoštovanje.
Zato se je odločil zgraditi tempelj v Abéòkútaju. Leta 2005 je kupil zemljišče, prvi del templja pa so zgradili leta 2007. Tempelj je še vedno v izgradnji, zato, ker obstaja toliko stvari, ki jih Bàbá King še namerava narediti.
Vse umetniško delo v okviru templja je plod znanih umetnikov iz Oṣogboja, mojstrov iz družine Adébísí in drugih.

Zgodovina Duhovne skupnosti Oriš - energij narave (Tempelj Ẹgbẹ̀ Òrìṣà)

Več desetletij smo iskali modrost, povezanost z naravo, ki so jo naši poganski predniki Slovani še gojili, uporabnost narave v praksi. Srečevali smo se v raznih skupinah, raziskovali samostojno, obiskovali različne mojstre z vseh koncev sveta, ki bi nam ponudili tudi prakso, ne le teorije. Ko se je skupina duhovnih iskalcev, zbrana okrog Ladislava Medveščka in Jasmine Audič, februarja 2003. leta odpravila v Brazilijo, kjer naj bi afriški svečeniki izvajali iniciacije, nihče med njimi ni točno vedel, za kakšne obrede sploh gre. Pomembno jim je bilo, da gre za izvorno izkušnjo in intuicija jim je dajala upanje, da gre za pravo stvar.

Energije narave so prisotne povsod, prvič pa so dobile imena – Ifa, oriše … Spoznali so se z Bàbá Kingom, enim najpomembnejših svečenikov in veznih členov med izvornim jorubskim izročilom in Zahodnim svetom, z vrhovnim svečenikom Ifa, babalavom Fábùnmijem, in z eno od vrhovnih svečenic ženske moči po imenu Ìyá Àṣàbí Òbímọnúrẹ̀.

Ti iskalci so se podvrgli iniciacijskim obredom in krajšemu tečaju praktičnih znanj ter po povratku s pomočjo vsega tega začeli spreminjati lastna življenja. Njihovo navdušenje in vsem opazne spremembe v kakovosti njihovega življenja so bile povod, da je naslednje leto odrinila na pot nova skupina in za njo še mnoge druge …

Največjo pridobitev za nas v širšem smislu so prinesli prihodi Bàbá Kinga in pozneje tudi ostalih svečenikov v Slovenijo. Priložnost študija filozofije Ifa in odujev Ifa, katerih neprecenljivo vrednost je zaščitil tudi UNESCO, priložnost spoznavanja obredov, modrosti, priložnost vrniti se nazaj k naravi na načine, ki so zelo podobni poganskim, so se najbrž ponudile spričo napovedi babalava Fábùnmija, da smo Slovenci zelo pomembna skupina za Evropo.
To se je pozneje v praksi potrdilo tudi s tem, da je prek prve skupine iniciiranih v desetih letih na posvetitve odšlo že več kot 250 ljudi iz vse Evrope, največ iz Slovenije in držav bivše Jugoslavije.

Duhovno skupnost Oriš – energij narave smo ustanovili leta 2007 iz potrebe po tem, da naša srečanja v prostorih in po terenu dobijo javen obraz. Vodjo in s tem zastopnico skupnosti je potrdila divinacija Ifa.

Hvaležni smo prvi skupini osemnajstih navdušencev, ki so se odzvali duhovnemu klicu in pričeli študirati modrost Ifa, družini Medvešček, ki je skupnosti za potrebe registracije ter izvajanja predavanj za člane skupnosti brezplačno odstopila hišo v Podčetrtku, hvaležni smo prebivalcem Podčetrtka, ki so nas kljub začetnim dvomom pozneje sprejeli za svoje.

A kot je pokazal primer v Braziliji, nobeno seme ne more rasti, če nima svoje zemlje. Zato je Bàbá King v Sloveniji ustanovil družbo Afriški kulturni center d. o. o., ki je postala pravno-formalni subjekt za uradna izobraževanja za širšo zainteresirano javnost ter pozneje lastnik hiše in posesti v Bizeljski vasi. Hišo počasi obnavljamo, skupnost raste.

In seme, zasajeno leta 2003, je rodilo že tako mnogo plodov, da smo lahko hvaležni zemlji, ki ga hrani.